V lanski sezoni smo objavljali intervjuje z organizatorji prireditev Gorenjske, moj planet. Pred deseto sezono pa objavljamo intervju z Alešem Šubicem, ki je že vsa leta koordinator serije. Približno toliko časa je tudi poslovodja časomerilskega podjetja Timing Poljane, potem ko je že prej dve desetletji vodil oz. pomagal voditi to dejavnost v okviru Športnega društva Poljane. V ŠD Poljane je bil vodja smučarske sekcije, podpredsednik in predsednik. Tudi sam se že celo življenje predvsem na rekreativnem nivoju ukvarja z različnimi športi, športno pa je aktivna tudi cela družina. Ob izvajanju meritev in sodelovanju pri organizaciji je postal eden vodilnih poznavalcev organizacije množičnih športnih prireditev v državi.

Aleš, ki je po izobrazbi univ. dipl. ing. fizike, zaposlen pa je kot arhitekt prodajnih rešitev pri proizvajalcu telekomunikacijske opreme Kontron (nekdanji Iskratel), je dejaven tudi na drugih področjih. Nekaj let je bil urednik lokalnega glasila. Deset let je bil krajevni svetnik. V zadnjih letih je po sili razmer postal eden vodilnih poznavalcev problematike svetlobnega onesnaževanja v Sloveniji in tudi na mednarodni ravni, ter je intenzivno vključen v izboljševanje priporočil in zakonodaje s tega področja. V službi, pri ‘hobi službah’ in v zasebnem življenju s pridom izkorišča še en hobi, znanje vrste tujih jezikov.

Aleš, letošnja sezona tekaške serije Gorenjska, moj planet je jubilejna, deseta. Kako pa se je pravzaprav vse skupaj začelo?

Gorenjska, moj planet se ni pojavila ravno iz nič, ampak je zrasla iz dogajanja v desetletju (oz. z vidika Timinga Poljane v desetletjih) pred tem. V tem obdobju so se po celi Sloveniji vzpostavili regijski tekaški pokali. Prvi so bili Primorski pokalni teki, na Gorenjskem pa je bil leta 2003 ali 2004 ustanovljen Gorenjski pokal v rekreativnih tekih. Pokali, ki jih je pomagal promovirati tudi Olimpijski komite Slovenije, so kakšno desetletje odločno delovali, nato pa so okrog leta 2010 večinoma začeli vidno zamirati. Z vidika organizacijske infrastrukture bi lahko rekel, da je nekako šlo za tranzicijsko obdobje iz socializma in s tem prostovoljstva v bolj tržni sistem, pa bi se pri tem izognil kakšnim vrednostnim sodbam, kaj je boljše, bolj korektno, bolj učinkovito … Težišče zanimanja tekačev, ki jih je bilo v splošnem vedno več, se je z zbiranja točk na amatersko organiziranih pokalnih tekih začelo izrazito seliti na bolj profesionalno organizirane dogodke, na katerih je večini udeležencev doživetje pomembnejše od tekmovanja.

Mi smo pri Gorenjskem pokalu zraven prišli v okviru Športnega društva Poljane. V tistem času je v društvu, katerega tradicija sega v začetek sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je vse vrtelo predvsem okrog lokalnega smučišča Golava, naša generacija dogajanje pripeljala do drugega vrhunca. Spet je bilo močno v ospredju alpsko smučanje, vedno bolj pa so se razvijale tudi druge dejavnosti, med njimi tudi organizacija smučarskih tekem in znotraj tega meritve. Sam sem bil dolgo vodja smučarske sekcije, pa podpredsednik in nato predsednik društva, stalno pa sem intenzivno sodeloval pri organizaciji tekem, ki je vedno bolj postajala tržna dejavnost društva. Leta 2000, v letih ko se je vedno bolj razvijal tek, sem se udeležil Petelinjskega teka (Primorski pokalni teki) in leta 2001 smo sami organizirali prvi Visoški tek. Razmišljali smo o tem, da bi tudi na Gorenjskem ustanovili pokal, vendar sami za to nismo imeli energije, je pa pokal takoj nato bil ustanovljen v organizaciji Kluba trmastih iz Preddvora (koordinator pokala Janez Ferlic, predsednik kluba Marjan Petek). Mi smo se mu že drugo sezono pridružili z Visoškim tekom in takoj prevzeli tudi celotne meritve, kmalu za tem tudi na Primorskih pokalnih tekih, vedno več pa smo merili tudi na drugih dogodkih po državi. Sam sem tako kot vodja Timinga imel tudi dober pregled nad dogajanjem na tem področju in ga imam še danes.

Po letu 2010 je Gorenjski pokal v rekreativnih tekih začel zamirati. Po drugi strani je dejavnost Timinga ŠD Poljane tako zrasla, da smo sodelovali že na okrog 70 tekmovanjih letno in je bilo treba nekaj narediti, ker je bilo za ljubiteljsko delovanje v okviru društva vsega preveč. Leta 2014 smo ustanovili podjetje Timing Poljane, d.o.o., s čimer smo poskušali dejavnost postaviti na realnejše temelje. V nekaj letih smo sicer ugotovili, da z vzpostavijo čisto pravega podjetja z redno zaposlenimi ne bomo uspeli, tako da smo obstali nekje na pol poti med podjetjem in društvom, vseeno pa še vedno relativno uspešno delujemo na nekoliko manjših obratih. Največji projekt, ki smo se ga lotili v obdobju od ustanovitve d.o.o.-ja, je ravno Gorenjska, moj planet, s katero smo začeli leta 2015. Po eni strani smo sami v tem videli priložnost za razširitev dejavnosti, po drugi strani pa smo izkušnje iz preteklosti uporabili za to, da smo gorenjsko pokalno tekmovanje ekonomsko in promocijsko poskušali postaviti na realnejše temelje. Lahko rečem, da smo bili v tem relativno uspešni in je naše pokalno tekmovanje ob deseti obletnici nadpovprečno dobrega zdravja.

Kdo pa je pri ustanoviti nove povezave tekov in sploh pri ideji zanjo odigral glavno vlogo?

Na enem od sestankov Timinga Poljane je idejo za ustanovitev pokalnega tekmovanja, ki bi ga koordinirali mi, dal Matjaž Mazzini, še en Poljanec približno mojih let, s katerim sva že desetletja sopotnika pri organizaciji športnih aktivnosti. Matjaž, ki je magister s področja oblikovanja, ima v Ljubljani svoje oblikovalsko podjetje, Studio Mazzini, d.o.o., in njegovo oblikovalsko in marketinško znanje je eden nosilnih stebrov Gorenjske, moj planet.

Za samo organizacijo, se pravi za idejno-organizacijsko zasnovo projekta, za dogovarjanje z organizatorji prireditev itd., pa sem poskrbel jaz. Ob tem me je doletela tudi čast 😊, da sem postal in do danes ostal koordinator serije oz. pokala, pri čemer mi je bilo že vnaprej jasno, da bo to pomenilo še dodatno zelo resno obremenitev.

Od kod pa naziv Gorenjska, moj planet?

Naziv je kot eno od idej predlagal Matjaž Mazzini. Vseh podrobnosti se ne spomnim in bi pri tem mogoče lahko pomagal Matjaž. Mislim da sem se sam na začetku temu malo čudil in kot ponavadi sem verjetno imel kakšno pripombo in pomislek 😊, sem pa kmalu tudi sam ta naziv vzel za svojega.

V osnovi pa gre za idejo, da je Gorenjska kot »ena najlepših pokrajin na svetu« raznolika, polna zanimivosti, in je planet v malem, tekače pa vabimo, da postanejo ‘prebivalci’ tega malega planeta in ga vzamejo za svojega, podobno kot je svoj planet imel Mali princ.

Izdelali ste tudi zanimiv logotip, na katerem najdemo kar nekaj prepoznavnih gorenjskih naravnih znamenitosti

Ja, seveda, brez tega se ne da iti nobenega resnega projekta, ki vključuje tržno komuniciranje. Tega me je že zdavnaj naučil Matjaž in logotip so seveda izdelali v njegovem podjetju. V Studiu Mazzini tudi sicer skrbijo za celoten marketinški material, ki je izdelan v skladu s celostno grafično podobo projekta. Ravno ta preskok na profesionalno komuniciranje, ki vključuje blagovno znamko, podprto z ustreznim promocijskim materialom, je tisti ključni preskok, ki ga je bilo nujno treba narediti. V zadnjih dveh desetletjih ta nivo zmore vedno večje število organizatorjev športnih prireditev, žal pa je pred to oviro obstalo veliko manjših prireditev oz. manjših organizatorjev in prireditve tudi zato težko dosežejo zadostno udeležbo. Nam do res profesionalnega nivoja še vedno nekoliko zmanjka, recimo da predvsem razpoložljivega časa in financ.

Seveda pri tem ne gre samo za blagovno znamko in vizualno podobo, pomembno je tudi samo komuniciranje

Res je in tudi tukaj so se stvari od začetka tisočletja povsem spremenile. Potencialne udeležence je treba doseči preko različnih informacijsko-promocijskih kanalov, pri čemer so vodilno vlogo prevzela spletna omrežja. Brez učinkovite komunikacije na tem nivoju niti posamezne prireditve, niti pokalno tekmovanje ne morejo biti uspešni.

Opazno je, da se za Gorenjsko, moj planet uporablja naziv ‘serija’, čeprav je vedno pogosteje v uporabi izraz ‘pokal’. Za kaj pravzaprav gre pri tem lovljenju pravega izraza?

Zadeva ima zanimivo vsebinsko ozadje. Kot rečeno, se je proti koncu obstoja nekdanjega Gorenjskega pokala v rekreativnih tekih videlo, da je koncept pokalnega tekmovanja izgubil privlačnost. Mi smo se želeli od tega odmakniti in smo želeli promovirati predvsem udeležbo na zanimivih tekaških dogodkih v zanimivih gorenjskih krajih. Pokalnega točkovanja tako prva leta sploh ni bilo, ampak so udeleženci naših tekov samo zasledovali cilj določenega števila udeležb, ki je pogoj za zaključna priznanja in praktične nagrade. Namesto pokal je bila Gorenjska, moj planet pač serija oz. niz tekaških prireditev … Kmalu smo videli, da bo za spodbujanje udeležbe vseeno koristno in potrebno, da ponovno uvedemo pokalno točkovanje, tako da je danes naša tekaška serija tudi pokalno tekmovanje.

Kaj pa bi posebej poudaril kot uspehe Gorenjske, moj planet in kje mogoče ostajajo še rezerve?

Za začetek moram poudariti zelo dobre in korektne odnose med vsemi sodelujočimi pri organizaciji tega projekta, se pravi organizatorji posameznih prireditev in Timingom Poljane ter Športno zvezo Radovljica kot koordinatorjema. Z res redkimi izjemami, ki so se mogoče pojavile v preteklih letih, je vse izvedeno profesionalno in vsak prispeva maksimum realno mogočega, s tem da se je treba zavedati, da je ogromno dela opravljenega prostovoljsko. Omenil sem že, da imamo za takšen pokal nadpovprečno dobro poskrbljeno za promocijski material. Ker za projektom stoji časomerilsko podjetje, je samoumevno, da je na profesionalni ravni poskrbljeno za meritve. Sistematično imamo poskrbljeno tudi za fotografsko pokrivanje cele serije, za kar zadnja leta skrbi fotograf Miha Prijatelj, v prvih letih pa je fotografije prispeval Boštjan Snoj.

Glavna pomanjkljivost je verjetno ta, da za projekt sam skrbim v svojem prostem času, zato je njegov domet povezan tudi z mojimi časovnimi omejitvami. Vsebinsko sta največji pomanjkljivosti, ki v veliki meri izvirata iz prej omenjene omejitve, preslaba pokritost s sponzorstvi in s tem še vedno ne čisto zadostna finančna osnova, ter ne povsem zadostna promocija.

Seveda pa je konec koncev glavni uspeh projekta ta, da imamo na naših tekih zadostno udeležbo, ki tako organizatorjem kot tekmovalcem prinaša ustrezno zadovoljstvo.

Kaj pa te motivira za ukvarjanje s koordinacijo pokala, sploh glede na to, da gre za zelo intenzivno dejavnost v prostem času?

Moram reči, da sem se v tem znašel postopno, skozi več kot trideset let vodenja takšnih in drugačnih dejavnosti na področju športne organizacije. Če bi razmišljal povsem racionalno, se tako obsežne prostočasne dejavnosti ne bi šel, dejstvo pa je, da mi vse skupaj prinaša neprecenljive izkušnje. Čeprav je v današnjem času to vedno bolj nenavadno in izpade nekako iz stare šole, moja motivacija v pretežni meri izhaja iz želje prispevati nekaj pozitivnega, odgovorno stati za stvarmi … V veliki meri gre tudi za moj odnos do odgovornosti, saj vedno tudi dolgoročno stojim za projekti, v katerih smisel verjamem, tudi če to marsikdaj ni lahko. Osebno mi je pri tem zaslužek povsem v drugem planu in brez tega, da te dejavnosti stalno celo podpiram s posojili iz lastnega žepa (tudi ostali lastniki Timinga Poljane), Timinga in tega projekta niti ne bi bilo.

Male velike užitke pa mi pri vsem skupaj prinašajo etapni uspehi in dodelani izdelki. Uspele prireditve z dovolj udeleženci. Logotip, celostna podoba in posamezni izdelki v okviru tega, ki jih je lepo pogledati. Rezultati, čim bolj brez napak, ki so pravočasno objavljeni. Štartna številka, na kateri je domišljen vsak detajl. Zanimive in skrbno izbrane fotografije. Profesionalno izdelana spletna stran, na kateri posamezne informacije niso postavljene naključno. Zlata vredno sponzorsko sodelovanje, ki pomeni, da ne bo treba zalagati iz lastnega žepa in ostalih težko prisluženih prihodkov Timinga. Prizori zadovoljnih udeležencev prireditev, še posebej množic otrok. Prijazni komentarji na spletu. Prijazni pozdravi in stiski roke s starimi znanci s prireditev, od zvestih udeležencev do organizatorjev in županov. Besede spodbude in priznanja, ter izkazana pozitivna energija s strani organizatorjev prireditev. In še bi se dalo naštevati …

Si tudi (poslo)vodja in časomerilec Timinga Poljane

Z meritvami na športnih tekmovanjih se v prostem času precej intenzivno ukvarjam že dobrih 30 let. Najprej skozi organizacijo smučarskih tekem v domačem kraju in na smučišču Stari vrh. Po letu 2000 smo s kolegi naredili preskok na izvajanje meritev na različnih športnih tekmovanjih po celi Sloveniji in sem ter tja tudi v sosednjih državah. Večino tega časa sam krovno skrbim za delovanje te dejavnosti, od ustanovitve d.o.o.-ja tudi kot poslovodja podjetja … Kaj naj rečem? Še en poligon za nabiranje neprecenljivih izkušenj, od pristnih prireditev v lokalnih okoljih, do podpore pri meritvah na tekmah svetovnega pokala. Tega se je nabralo ogromno, verjetno pa se najbolj s ponosom spominjam tekme smučarsko-tekaškega Pokala brez meja v Sappadi v Italiji, kjer smo z danes na jutri poskrbeli za meritve na mednarodni tekmi s 555 udeleženci.

Do zdaj sva se pogovarjala samo o športni organizaciji. Pa se tudi sam kaj ukvarjaš s športom?

Ja, seveda. Žal sicer v zadnjih desetletjih za to ni toliko časa kot bi si želel in kot bi bilo nenazadnje potrebno za zdravo življenje. Dejstvo je, da ima intenzivno 30-letno ukvarjanje z organizacijo športnih dejavnosti in z ostalimi intenzivnimi hobiji svoje posledice in prepogosto ni časa za lastno ukvarjanje s športom in še s čim, kar je vsekakor glavna pomanjkljivost moje vpetosti v takšne dejavnosti.

V mojih otroških letih smo v vasi imeli manjše smučišče, na katerem smo se ravno otroci moje generacije imeli priložnost učiti tudi v alpski šoli. Smučanje do danes ostaja moj najljubši šport in vsako leto gremo z družino na smučarskih dopust. V višjih razredih osnovne šole, ko je zaradi zelenih zim naše smučišče propadlo, sem treniral košarko. V mojih mladih letih v domačem kraju seveda ni šlo brez nogometa, kjer smo organizirali celo krajevno ligo. Nekaj časa sem v lokalnih ligah igral tenis. Izogniti se seveda ni dalo niti kolesu, na katerem sem se poleg Maratona Franje udeležil še nekaj tekmovanj, sicer pa sem poleg številnih slovenskih tur prekolesaril Dolomite, pa Provanso in Litvo. Če je le čas, za rekreacijo tečem, tudi tekaška tekmovanja pa sem ter tja pogledam tudi ‘od znotraj’. Na Ljubljanskem maratonu imam čas 3:22:10, kar je za nekaj mesecev treninga kar spodoben rezultat. V zadnjem času za sprostitev rad skočim na kakšen bližnji hrib, občasno tudi kam višje, pa tudi sicer bi z veseljem pogosteje šel v hribe, če bi bilo več časa.

Se s športom ukvarjajo tudi otroci?

Sin Andraž je treniral smučanje in je v kategoriji U12 uspešno nastopal na regijski in državni ravni. Ker sva z ženo mnenja, da v starejših kategorijah ta dejavnost postane preveč intenzivna, močno na račun šole, smo lani s težkim srcem in nekaj solzami to sicer zelo zanimivo športno dejavnost žal bili prisiljeni opustiti. Andraž se je tako pridružil mlajšemu Žigu pri treniranju košarke. Hči Maruša se, kolikor ji ostane časa ob šoli in učenju violine, ukvarja z jahanjem, sicer pa že več let pomaga pri Timingu, kjer prevzema vedno zahtevnejše naloge. Vsi trije otroci pa se že od malega z veseljem lotevajo vseh mogočih športov, če se le pojavi priložnost. Nenazadnje imam veliko srečo, da je tudi žena odrasla z meni najljubšim športom, alpskim smučanjem, in so družinske smučarije naša stalnica že praktično odkar so otroci shodili.

Diplomiral si iz fizike. Se s fiziko ukvarjaš še danes?

Po kranjski gimnaziji sem se odločil za študij fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani. Recimo, da nisem povsem vedel, kaj iti študirat in mi je to področje bilo zanimivo, ter mi je predstavljalo izziv. Ena glavnih motivacij mi je bila astronomija, se pa pozneje na fakulteti sploh nisem konkretno srečal z njo. Še največ stika imam z astronomi zdaj, ko se za dodaten intenziven ‘hobi’ ukvarjam s svetlobnim onesnaževanjem … Diplomiral sem na temo optimizacije medicinskega laserja, pri čemer sem imel mentorja v podjetju Fotona. Se pa po študiju nisem videl v znanosti ali raziskovanju, ker vseeno nisem čisto take sorte, v tistih prelomnih časih pa je tudi bolj kot znanost bila videti privlačna kakšna ekonomija ali kaj podobnega. Tako sem bil že sprejet na podiplomski študij mednarodne ekonomije, pa se na koncu za to nisem odločil. Zaposlil sem se v telekomunikacijah, v kranjskem Iskratelu, kjer sem zaposlen še danes.

Služba v Iskratelu oz. danes Kontronu, je verjetno precej dinamična?

Služba v Iskratelu oz. Kontronu je sploh za slovenske razmere na nek način sanjska služba, še posebej v tehnični podpori prodaji, kjer delam večino svoje kariere. Podjetje je močno v stiku z mednarodnimi trgi, gre za visokotehnološko dejavnost in kompleksne sisteme, kjer imaš možnost stalno biti v stiku s špico tehnološkega razvoja in s številnimi zanimivimi kupci. Meni še posebej veliko pomeni, da imam pri tem možnost uporabljati tuje jezike, ki so eden mojih hobijev. Sicer pa sem najprej sedem let delal v Razvoju, zdaj pa že 19 let delam kot arhitekt prodajnih rešitev v Tehnični prodaji. Službeno sem po približno pol leta preživel v Moskvi in Münchnu, osemkrat sem bil v Uzbekistanu, pa v večini ostalih držav bivše Sovjetske zveze in še kje. Tudi sicer je z vidika projektov zelo pestro, saj svoje rešitve ponujamo po vsem svetu in se zna zgoditi, da se hkrati ukvarjaš s projekti v Kazahstanu, Paragvaju, Makedoniji, Švici, Azerbajdžanu …

Tako kot je na splošno v življenju treba kdaj stopiti na zavoro in tehtati različne prioritete, je podobno tudi v službi. Če bi se hotel npr. tehnično prodajo iti ‘na polno’, bi lahko bil stalno nekje od doma in na avionih. Ker po duši nikoli nisem bil ravno tehnik, je to včasih še dodatna ovira, da bi se še bolj intenzivno posvečal predvsem službi. Tudi zato mi je zelo dobrodošlo, da imam priložnosti ustvarjati še na kakšnem drugem področju.

Nekaj let si bil tudi urednik glasila domače krajevne skupnosti?

Ravno ko sem v domačem kraju kot novopečen (neodvisen) krajevni svetnik prišel na KS, je kazalo da bo lokalno glasilo s takrat 40-letno tradicijo zamrlo. Čeprav to ni moje področje in sem se s tem srečal samo deset let prej ob urejanju biltena ob 30-letnici športnega društva, sem sprejel izziv, zbral uredniško ekipo in prenovil koncept. Čeprav je bilo naporno, ker je ob koncu vsakega leta terjalo veliko časa in je bila glava polna takšnih in drugačnih tem, je šlo za neprecenljivo izkušnjo. V posebno veselje mi je pred nekaj leti bilo tudi souredništvo slavnostne številke ob 50-letnici ŠD Poljane, kjer nam je uspel izdelek, ki ga je res veselje vzeti v roke in lepo dokumentira tisto, kar smo v Poljanah na športnem področju počeli zadnjih 50 let in že pred tem.

Kako pa si se znašel med strokovnjaki za svetlobno onesnaževanje?

Pogosto se šalim, da sem v zadnjih letih v svojem prostem času kot formalno popoln laik postal eden vodilnih strokovnjakov za odvečne kandelabre na svetu. 😊 Žalostno-smešno, absurdno in za delovanje današnjega sveta zelo povedno je, da to brez kakršnegakoli pretiravanja povsem drži. Problematike sem se lotil leta 2018 zaradi že na prvi pogled neprimernih projektov javne razsvetljave v domačem okolju in hitro mi je postalo jasno, da gre za zelo obsežen sistemski in civilizacijski problem. Kmalu sem videl tudi, da sistem sam od sebe tega ne bo rešil in pa tudi, da mogoče sam lahko celo prispevam k njegovemu reševanju, verjetno več kot bi v tem trenutku lahko skoraj kdorkoli drug v državi. Kljub temu, da to jemlje ogromno časa in energije, prepogosto tudi zaradi povsem nesmiselnih birokratskih ali celo osebnih ovir odgovornih posameznikov, pa nenazadnje v veliki meri tudi zaradi lobističnih interesov industrije razsvetljave, se počasi bližamo kar konkretnim rezultatom. Bom pa letos žal manjkal na prvem teku Gorenjske, moj planet, ker je v istem času na Nizozemskem evropski simpozij na to temo in se bom tam srečal s svojimi znanci, strokovnjaki iz različnih evropskih držav.

Redna služba in prostovoljsko ali na pol prostovoljsko ukvarjanje z zgoraj naštetimi dejavnostmi zahtevajo svoj čas in energijo. Kako pa ti znese vse to?

Saj mi ne znese, vsak dan zmanjka kakšnih 24 ur. 😊 Potem pa je vse odvisno od prioritet in energije v določenem trenutku. Žal precej trpijo osebne zadeve, temu tempu pa se je morala prilagoditi tudi družina. Mogoče situacijo še najbolje ponazori primer telovadnice, ki je bila leta 2007 zgrajena v Poljanah. Na začetku sem kot takrat še predsednik ŠD Poljane organiziral termine vadbe v okviru društva, sam pa je v 16 letih še nisem aktivno uporabil. Res pa je tudi, da imam raje zunanje ‘telovadnice’, posebej smučišča in proge za smučarski tek, pa tudi poti za tek in kolesarjenje ter hribe. Celo morja sem se privadil v zadnjih letih. 😊

Boš za Gorenjsko, moj planet stal še naprej?

Seveda. V moji naravi je, da tudi kadar je težko, zlepa ne odneham in takrat še raje iščem rešitve. Iz tira bi me lahko vrgla samo kakšna res groba nekorektnost, ko bi se sam sebi začel zdeti neumen, da vztrajam. Ali pa če bi vsega postalo res preveč. Ampak ob res dobrih odnosih z organizatorji prireditev in ostalimi sodelavci v projektu, ob dobri udeležbi tekačev na naših prireditvah in ob ravno prenovljenem ter vedno bolj gladko vrtečem se planetu, se tega zaenkrat ni bati.

Se vidimo na skupni poti po deseti orbiti gorenjskega planeta!