(fotografija: Biserka Drinovec (desno) in Ana Jerman (levo); foto: Miha Prijatelj)
Biserka Drinovec, vodja organizacije Teka po ulicah Tržiča, je že celo življenje povezana s športom. V mladosti kot aktivna plavalka, kasneje kot trenerka plavanja. Leta 2003 je začela z delom na Športni zvezi Tržič, kjer skrbi tako za šport mladih kot tudi za športno rekreacijo in vrhunski šport na področju občine Tržič. Je tudi vodja Področnega centra Gorenjska pri projektu Šport mladih, kjer pa je njeno delo usmerjeno na celotno območje Gorenjske. Skrbi za športne projekte v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, od Malega in Zlatega sončka, Krpana, vseh šolskih športnih tekmovanj v OŠ in SŠ, do programov Hura prosti čas in Naučimo se plavati.
Njen najljubši šport je plavanje, s katerim se je tudi ukvarjala deset let. Kasneje pa je spoznala tudi čare zimskih športov, saj so vsi trije otroci trenirali smučarske skoke in kasneje nordijsko kombinacijo. Nato pa je najstarejši sin odšel h kolesarjem, srednji pa v biatlon.
Biserka je tudi koordinatorka za šolske smučarske skoke na Zavodu za šport RS Planica in Smučarski zvezi Slovenije.
Biserka, vaš tek ima že 16-letno tradicijo in je sodeloval že v Gorenjskem pokalu v rekreativnih tekih. Kako pa ste prišli na idejo, da se lotite organizacije takšne prireditve?
V Tržiču ima tek že dolgoletno tradicijo. Ko mene še ni bilo na ŠZT, so organizirali tako imenovani Bergantov memorial. Izvedli so jih 18, nazadnje leta 2003. Potem je bilo malo premora. Nato pa je pobudo za obuditev teka dala ga. Ana Jerman (dolgoletna atletinja, ki še sedaj nastopa na veteranskih atletskih tekmovanjih, mama nekdanjega smukača Andreja Jermana) in leta 2006 smo ponovno organizirali tek po ulicah Tržiča. Za sodelovanje smo se dogovorili z Vrtcem Tržič in mislim, da nam ta zadeva zelo dobro deluje.
Krožni tek po mestnih ulicah predstavlja posebno doživetje tako za tekmovalce kot za navijače. Nekateri pa krožnih tekov ne marajo najbolj. Kakšno je tvoje mnenje, je z vidika števila udeležencev takšna proga plus ali minus?
Glede na omejena sredstva bi bilo težko zagotoviti 10 km dolgo progo v enem krogu, poleg tega pa se gledalci lažje razporedijo okrog krajšega kroga in tako nudijo bučno podporo vsem udeležencem. Morda se v prihodnje tek razvije do te mere, da bomo lahko zagotovili daljši krog in privabili še več gledalcev. Roko na srce, 10 km razdaljo je mentalno lažje preteči v krogih, saj si lahko postaviš vmesne cilje, tek pa ni tako dolg, da bi trasa postala “vrtiljak”.
Ko pomislim na vaš tek, mi pred oči prihajajo fotografije množic otrok s starši, pa Aninih tekačic, množica odraslih tekmovalcev na štartu, kolone tekačev po starem mestnem jedru … Res pravi mestni tek za vse generacije. Kako vam je uspelo zgraditi takšen dogodek in koliko let je trajalo, da ste prišli do tega nivoja?
Ja, res je, sodelovanje z Vrtcem Tržič je odlično, prav tako tudi z Občino, brez katere takega dogodka ne bi mogli organizirati. Potem smo vse skupaj nadgradili še z osnovnimi šolami. Najprej smo povabili samo tržiške, potem pa smo zadevo razširi tudi na področje Gorenjske. Zgodba se je počasi sestavljala in v letu 2019, pred časom koronavirusa, smo bili na vrhuncu. Takrat nam je šlo na roke tudi vreme in tudi udeležba je bila največja doslej. Na dogodku je sodelovalo preko 700 tekačev, od najmlajših do odraslih. Sedaj se trudimo, da bi počasi prišli na takratni nivo.
Kakšne pa so prednosti sodelovanja v seriji Gorenjska, moj planet?
Sodelovanje v regijskem pokalnem tekmovanju je bilo za nas kot športno zvezo velik izziv in v tem smo videli veliko priložnosti. Vendar smo se na začetku, takrat je teke na Gorenjskem pokrival še Gorenjski pokal v rekreativnih tekih, temu izognili in v pokal predlagali dve naši društvi, ki sta ravno tako organizirali teka, in sicer ŠD Jelendol-Dolina in Planinsko društvo Križe. Kasneje teka v Jelendolu ni bilo več, zato smo v pokal vstopili sami. Ko je po letu 2010 takratni pokal precej zamrl in smo bili že v prvi sezoni povabljeni k novemu projektu, Gorenjska, moj planet, smo povabilo z veseljem sprejeli. Veliko ljudi je, ki radi sodelujejo v različnih pokalih in s tem imamo nekako tudi zagotovljene udeležence. Prednost vidimo tudi pri oglaševanju, kajti GMP si je skozi leta delovanja pridobil zelo dobro ime, kar se kaže tudi v tem, da vse več organizatorjev tekov želi sodelovati v tem projektu.
Kako boste rešili problem vremena, ki vam kar pogosto ponagaja pri organizaciji in številu udeležencev? Mogoče drug termin? Ali pa da se predvidi rezervni termin?
Glede vremena res nimamo sreče. Na samem začetku smo tek organizirali v maju in juniju, in tudi takrat je bil večkrat dež kot sonce. Tako da očitno je to naša stalnica, ki nas spremlja vsa ta leta. Moram pa reči, da smo kljub slabemu vremenu z udeležbo nasploh lahko samo zadovoljni. Lani smo tekli v snegu in je bilo več kot 600 udeležencev, letos v dežju in tudi tokrat je bila udeležba nad pričakovanji. Tako da o prestavitvi ne razmišljamo, samo naslednje leto bomo šli nazaj na stari termin, prvo soboto v aprilu. Rezervni termin se zelo težko predvidi, ker je tekov po Sloveniji zelo veliko in se lahko zgodi, tako kot se je letos, da so na isti dan potekali kar trije teki na Gorenjskem in še eden na Hrvaškem. Bi se pa mogoče lahko vsaj mi tukaj v bližini (letos Kamnik, Škofja Loka in Tržič) dogovorili za različne termine.
Sin Matej uspešno nastopa na kolesarskih dirkah. Sama si bila aktivna tekmovalka v plavanju. Domnevam, da ste precej športna družina?
Ja, Matej še zdaj aktivno nastopa v kolesarstvu. Mitja je serviser pri eni od kolesarskih ekip. Maja pa mi pomaga pri organizaciji takšnih in drugačnih dogodkov in aktivnosti za otroke in odrasle. Tako da smo res, kot se reče, športna družina, greva pa sedaj z možem samo še navijat oz. podajat bidone.
Se kdaj udeležiš tekaških tekmovanj ali pa se mogoče pridružiš Aninim tekačicam na treningih?
Rada sem hodila na treninge k Aninim tekačicam, pa ne toliko zaradi teka kot zaradi odlične družbe. Trenutno ne hodim, vendar si želim, da najdem spet voljo in se jim pridružim. Sicer smo skupaj tekle na Ljubljanskem maratonu, ampak samo na 10 km. Sama sicer raje sedem na kolo in se kam odpeljem.
Delo sekretarke na športni zvezi je verjetno vedno pestro? Če se ne motim, imaš tudi izven Tržiča pomembno vlogo pri projektu Skoči z nami, množičnemu tekmovanju osnovnošolskih otrok v skokih s klasičnimi smučmi, ki je organizirano v več regijah po državi in na koncu kot državno prvenstvo?
Jaz pravim, da imam najboljšo službo. Opravljam ga z veseljem in s srcem. Mislim, da se to vidi oz. čuti. Zame ni ure, ne sobote in nedelje, da se ne bi oglasila ali prišla. Rada sodelujem z drugimi in se ne bojim novih izzivov.
Za konec bi te prosil še za napoved, koliko bo tekačev in kakšno bo vreme naslednje leto, na 17. Teku po ulicah Tržiča! 🙂
Srčno upam, da bo vreme naslednje leto na naši strani in nam bo posijalo tudi sonce. In da se bomo počasi vrnili na številko 600 in čez. Predvsem si želimo povečanja števila odraslih tekačev.
Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila tudi Timingu Poljane za korektno sodelovanje in vsem ravnateljicam in ravnateljem tržiških in drugih osnovnih šol, ki vedno prispevajo levji delež na prireditvi, ter ravnateljici Vrtca Tržič in delavcem vrtca, s katerimi zelo dobro sodelujemo in nam pri izvedbi tekmovanja priskočijo na pomoč.