Robert Bremec, vodja organizacije Mošenjskega teka, je po izobrazbi računalniški tehnik, zaposlen pa je v podjetju Gratel kot operativni vodja del. Organizacijo Mošenjskega teka vodi od leta 2010, v ožji krog organizatorjev pa je prišel že leto pred tem, ko se je na novo formirala vodstvena struktura ŠD Mošnje. Njegove organizacijske izkušnje izvirajo iz sodelovanja pri vodenju prireditev v domačem kraju, ter iz vodenja nogometne sekcije društva.
Robert, v Mošnjah letos tekaško prireditev organizirate že štiriintridesetič. Od kod takšna vztrajnost in ali ste vmes v kakšnih slabših časih mogoče že pomislili, da je bilo dovolj?
V našem času vodenja društva, se pravi od leta 2009, nismo nikoli pomislili, da teka ne bi organizirali, niti v letih med 2016 in 2018, ko lahko rečemo, da so bili za naš tek najslabši časi. Pred tem pa takih pomislekov ravno tako ni bilo. Vztrajnost? Mislim da so nam jo vcepili starejši člani/ustanovni člani društva, ki so nam privzgojili to miselnost in lokal patriotizem.
Kakšni pa so bili začetki tega teka? Zdi se mi, da je bil v zvezi s tem omenjen nekdanji gorski tek na Dobrčo?
Začetki naših tekov segajo v leto 1978 in sicer se je začelo s stavo dveh članov našega društva. Stavila sta, kdo bo prvi prispel iz naše vasi na Dobrčo in sicer eden z motorjem po cesti, drugi pa peš po čim bolj ravni liniji do vrha.
Tek na Dobrčo se je ohranil do leta 2003, nato pa smo ga opustili zaradi vedno večjih težav z organizacijo oz. s tem povezanimi financami. Kakor koli obrnemo, smo društvo, ki deluje v vasi s 500 prebivalci in zadeva je bila organizacijsko in finančno prevelika. Zahteve za organizacijo so bile vedno bolj povezane z zaporami cest, gorsko reševalno službo, policijskim spremstvom, reševalnimi vozili…
Prav tako je ŠZ Radovljica do cca. 1993 po vaseh organizirala občinske krose, pri čemer smo bili izvajalci športna društva. Nekaj let pred 1990 je eden izmed tekov po okoliških vaseh prenehal obstajati, zaradi česar je na pobudo tekaške sekcije našega društva leta 1989 bil organiziran prvi Mošenjski tek.
Če se ne motim, domačin Slavko Sitar, ki se je redno udeleževal tudi drugih gorenjskih tekov, ni izpustil nobenega izmed prvih trideset Mošenjskih tekov, potem pa je odšel v tekaški pokoj. Se je še kdo približal takemu številu udeležb?
Tako je, Slavko je naš najbolj zvest in neumoren tekač. Pred tremi leti je dobil posebno priznanje za vsakoletno udeležbo, s tem pa se je podal v tekaški tekmovalni pokoj. Kljub vsemu še danes vsak dan odteče »eno gozdno«, približno 6 km dolg krog po poteh našega teka. Temu številu se je najbolj približal Franc Hrovat, ki je zadnji tek »oddelal« leta 2015, torej štiri leta pred našim rekorderjem.
Koliko pa je »stara garda«, iz nekdanjega gorenjskega pokala se npr. spomnim Zvoneta Potočnika, še aktivna pri organizaciji teka in kako ste se sedanji vodilni organizatorji učili od njih?
Lahko jim rečemo stara garda, ampak zgolj zato, ker so starejši od nas. Kljub temu, da so se poslovili od vodstvenih struktur društva, je večina vseskozi zraven in pomaga. Najbolj neumoren, in neprestano na voljo, pa je še vedno Zvone Potočnik, ki je od tako imenovane stare garde nekako najbolj vpet v delo društva.
Kako in kdaj pa si ti postal glavni organizator?
Moji oz. naši začetki segajo v leto 2009, ko smo prevzeli vodenje društva in s tem vse zadolžitve, ki so danes pripeljale do 34. Mošenjskega teka. Vodja prireditve sem »na papirju« od leta 2010, vendar je treba povedati, da je v našem društvu in na splošno v vasi podpora ostalih tako velika, da nikoli niti nimaš občutka, da si sam in da si ti tisti, na katerem vse »visi«. Že res, da mora biti nekdo, ki zadevo vodi organizacijsko, vendar ob takšni podpori nikoli ne podvomiš v uspešno organizacijo.
V prvem desetletju po letu 2000 so v Sloveniji, tudi na Gorenjskem, zelo uspešno delovali rekreativni tekaški pokali, v katerih so sodelovale prireditve kot je vaša. Kaj misliš, v čem je vzrok, da se je pozneje udeležba na teh pokalnih tekih z redkimi izjemami močno znižala, gorenjski pokal pa je bil na koncu celo ukinjen?
Nam je udeležba pričela padati po letu 2011, kaj je privedlo do tega, niti ne vem. Zagotovo tudi to, da se ljudje zelo radi udeležujejo množičnih prireditev, na katerih večina udeležencev ni tekmovalno naravnanih, ampak je bolj pomembna slika na družabnem omrežju, da si res bil tam. Kar se tiče manjših vaških tekov, pa gre tudi za vzgojo otrok. Starš enostavno ob neki vaški prireditvi mora pripeljati svojega otroka zraven, da otrok vidi kaj pomeni zmagati, izgubiti … No, to je moje mnenje, naprej raje ne bom več .
Kar se tiče gorenjskega pokala, pa mislim, da so nas te množične prireditve malce pojedle, oz. načele. Za takimi prireditvami stojijo občine in organizator ima veliko večje finančno zaledje. Poleg tega je vedno manj ljudi, ki so pripravljeni delati za sendvič in sok.
Kateri teki iz nekdanjega Gorenjskega pokala v rekreativnih tekih pa obstajajo še danes in kaj je tisto, kar jih je ohranilo pri življenju?
Če prav vem, se je ohranil Pomladni tek na Jesenicah, ki je od letos tudi vključen v serijo Gorenjska, moj planet. Prav tako zaradi bližine dogodka vem, da se še vedno izvaja Pomladni tek v Gorjah. O ostalih tekih niti ne vem veliko. Vem, da je šlo pretežno za gorske teke. Tako da težko rečem, kaj je starejše teke ohranilo pri življenju, če so se seveda sploh ohranili. Kar se tiče našega teka, pa gre izključno za to, da večina vasi diha z istimi pljuči in smo vsi kot eno.
Kakšen je torej recept za uspešno organizacijo tovrstne prireditve v današnjih časih?
Na ravni, kakršno izvedemo mi, je edini recept, da zadeva »štima«, to, da si organizacije dogodka dobesedno želimo. Če si nečesa želiš, to z veseljem organiziraš in izpelješ, in se za tak dogodek tudi potrudiš. Mi po končani prireditvi ne delimo dobička in ne gledamo na to, da bo čim večji plus. Enostavno dogodek zastavimo tako, da vsak krajan, ki si želi pristopiti zraven, od tega nekaj odnese skozi druženje in dobro voljo ter preko svojih otrok.
Kakšno pa je bilo najvišje in kakšno najnižje število udeležencev vašega teka v zadnjih dveh desetletjih in ali je vključitev v Gorenjsko, moj planet kaj pripomogla k temu, da se je vaš tek spet okrepil?
Če izvzamemo koronsko leto 2020, ko je teklo 247 tekmovalcev (kar je bil še en dokaz, da se da, če se hoče), so bila najboljša leta od 2006 do 2011, ko je vedno teklo od 180 do 220 tekačev. Najslabše leto je bilo 2016, ko je bilo le 82 udeležencev. Od takrat naprej smo do leta 2019 uspeli postopoma priti do številke 120. Verjamem, da bi na letošnjem teku ob takem tempu in dobri organizaciji prišli do 150 udeležencev. Ker smo v letu 2020 izkoristili priložnost in prešli pod okrilje serije Gorenjska, moj planet, pa se je številka lansko leto ustavila pri 181 tekačih. Letos nam zaenkrat glede na predprijave kaže celo bolje in se bomo pustili presenetiti.
Leta 2020 je Mošenjski tek bil ena prvih, če ne celo prva športno rekreativna prireditev v Sloveniji po prvem koronskem šoku, ko se je za nekaj mesecev vse ustavilo. Kako je bilo organizirati tekmo v takšnih razmerah in kako se je to poznalo pri udeležbi?
Kar se tiče same organizacije, je bilo treba zadostiti kar nekaj dodatnim ukrepom, ki pa nam niso predstavljali nobene večje težave. Ljudje so bili pripravljeni delati pod takimi pogoji, tako da ni bilo težav. Udeležba pa je bila zelo visoka, kot sem že omenil je bilo 247 tekačev, pa verjamem, da bi jih bilo še precej več, če ne bi bilo toliko nepotrebnega strahu in bojazni. Po drugi strani pa je ravno to, da prej tekov nekaj mesecev sploh ni bilo in da so bili ljudje naveličani omejitev, pripomoglo k temu, da se je marsikdo odločil za udeležbo in s tem tudi za podporo nam kot organizatorjem.
V začetku junija zna biti za tek že precej vroče, še posebej v popoldanskih urah. Ste kdaj razmišljali o drugem terminu ali o drugi uri štarta?
Po pravici povedano …, ne še. Kar pomnim, je bilo v zadnjih 15 letih res »pasje vroče« mogoče dva- do trikrat. Ampak kot sem rekel, »NE ŠE!«, kam pa nas narava in vroča poletja peljejo, pa vsi vidimo.
Pri tako častitljivem številu izvedb kot ga ima vaš tek, se zdi 50. obletnica zelo blizu. Boš vztrajal do takrat kot glavni organizator?
Glede na to, da smo majhna vas in imamo nekakšen generacijski manko med 15 in 25 let starimi sokrajani, imam občutek, da bomo morali/bom moral še kar nekaj let gristi. Drugo leto nam poteče že četrti mandat, nikakor pa ni videti, da je zadnji, niti predzadnji. Tako da si tale odgovor lahko shranite …, pa da vidimo kje bomo leta 2049. Sigurno zraven, v kakšni vlogi, pa bomo še videli.